Mnenja učencev o knjigi Argonavtki

Knjiga Argonavtki govori o treh skupinah ljudi. O otrocih – Klemenu, Andreju, Gorazdu, Borutu, Alenki in Matjažu, ki gredo po poti argonavtov, skupini turistov z vodnico, ki gredo po isti poti, vendar s kombijem, ter o dveh fantih, Aleksandru in Franceljnu, ki zbirata starine.

Prva skupina otrok obišče muzej, kjer najmlajši Andrej ujame pogovor med vodnico Heleno in turisti, da bodo odšli po poti Argonavtov, zato se tudi sami odločijo odpraviti isto pot. Za razliko od turistov kot prevozno sredstvo otroci uporabijo čolne in kanuje. Na poti drug drugemu nagajajo in se prepirajo do te mere, da se skoraj obrnejo in odidejo domov. Vendar kljub sporom nadaljujejo svojo pot. Ko Gorazd in Borut fantoma, ki zbirata starine, ukradeta dve ribi, se jim Aleksander in Francelj skušata maščevati. Skrijeta jim čolne in jih zalezujeta. Najbolj napet del zgodbe je, ko Matjaž in Alenka ostaneta ujeta v jami, v kateri najdeta skladišče starin in Alenka nevede ukrade talisman, ki pripada fantoma. Talisman poskušata ukrasti nazaj in ji nagajata, vendar jima načrti vedno spodletijo. Čisto na koncu zgodbe padeta v zasedo, kjer ju ujame policija.

Zgodba je bila zelo zanimiva. Bila je napeta, smešna in je kar nisem mogel nehati brati. Najbolj zanimivo je bilo, ko sta se Matjaž in Alenka skušala rešiti iz jame in ko je Andrej bežal pred zbirateljema starin. Motilo me pa je, da je v delu polno starinskih besed, katerih pomen sem moral poiskati na internetu.

Jakob Jerman, 7. a

Zgodba mi je bila zelo všeč. Dogajanje je predstavljeno na zanimiv in zabaven način. Ker je knjiga tudi dovolj napeta, je sploh ne moreš odložiti, dokler ne prebereš do konca. Zabavno je, kako se za druščino podita Francelj in Aleksander. Le zaradi talismana morata prenašati vse možne nesreče. Vedno, ko jima že skoraj uspe, ju nekaj ustavi in ob tem se vedno nasmejiš. Zabavno je, kako Gorazd in Borut s svojimi potegavščinami živcirata ostale in kako jima nikoli ne zmanjka novih domislic. Najbolj mi je bil všeč del, ko Andrej beži pred Franceljnom in Aleksandrom, ki ju nato spotaknejo in jima s tem spet prekrižajo načrte. Čeprav se mi je res zdelo že malo pretirano, kako Francelj in Aleksander nikakor ne moreta dobiti talismana. Knjiga mi je bila torej res všeč in če bi obstajalo nadaljevanje, bi ga z veseljem prebrala.

Kot zanimivost naj povem, da se je moj ati, ko je bil v osnovni šoli, veliko družil s sinom Jožeta Rodeta, saj sta bila soseda. Ko je bil moj starejši brat majhen, pa mu je pisatelj metal bonbone z balkona. Jaz pa berem njegove knjige. Res je majhen ta naš svet.

Iza Zrnec, 7. a

Roman ARGONAVTKI je  zanimiv, še posebej zato, ker je zgodba napeta in se vse skupaj odvija kot pustolovščina. Všeč mi je, da je knjiga enostavna za branje in da zgodba teče gladko. Pa tudi, da jo je avtor napisal po starogrški mitološki zgodbi o pohodu argonavtov, ki so pod vodstvom Jazona iskali zlato runo. Všeč mi je, kako je pisatelj znal ta dogodek opisati na bolj sodoben način in v zgodbo vpeljati tudi otroke, ki so bili glavne književne osebe v romanu. Posebej pa me je pritegnil naslov romana ARGONAVTKI. S tem, ko ima z velikimi črkami napisano vse, razen črke k, ki iz osnovnega imena naredi pomanjševalnico, mogoče tako namiguje, da bodo v zgodbi po vsej verjetnosti nastopali in odigrali pomembno vlogo otroci.

Ajda Požar, 7. a

Knjiga ARGONAVTKI  je zelo zanimiva knjiga. Je pustolovska, ljubezenska, kriminalna, zabavna in zanimiva zgodba. Moj najljubši dogodek je, ko Matjaž in Alenka padeta v tisti ponor in se nato rešita. Všeč so mi prav vsi liki. Še najbolj pa Matjaž in Alenka. Alenka je precej podobna meni, je samosvoja, ukazovalna, precej hitro se odloči in ne mara se družiti z mlajšimi otroki. Ostali fantje razen Klemena in Matjaža so zelo otročji. Matjaž in Klemen sta pa celo zgodbo zaljubljena in zaradi žensk delata čudne stvari. Njihovo potovanje mi je zelo všeč, tudi jaz bi odšla na tako potovanje. Ta knjiga si zasluži ne samo pet zvezdic, ampak bi ji dala kar deset zvezdic. Knjiga mi je še posebej všeč, ker ima pustolovsko vsebino.

Lara Toplišek, 7. a

Knjiga mi je bila všeč. Po mojem mnenju je knjiga veliko boljša, ker so v njej vključene smešne stvari. Prvo poglavje knjige se mi je zdelo malo dolgočasno, ker so se takrat šele pripravljali za odhod. Ampak zaradi tega je bilo drugo poglavje toliko boljše. Začelo se je dogajati na polno. Jaz mislim, da bi lahko pisatelj prvo poglavje izpustil. Popotniški argonavti so se mi na začetku zdeli ne preveč organizirani. Ampak se je moje mnenje ob branju četrtega poglavja spremenilo. Knjiga bi lahko bila malo daljša, ker je bila zanimiva. Če bi bil jaz na pisateljevem mestu, bi v knjigo vključil malo več zapletov. Bolje bi bilo, če bi pisatelj v knjigo dal malo slik, zato da bi si bolje predstavljali, kaj se dogaja.

Denis Videnović, 7. a

Knjiga mi je bila všeč zato, ker me glavna lika spominjata name in na mojega prijatelja. Zelo všeč mi je bil pisateljev stil pripovedovanja, ki je  napet in duhovit. Moje najljubše poglavje je Groza in strah. V njem je opisano, kako  se Alenka in Matjaž rešita iz reke  in sta ujeta v temi jame. Nekateri odlomki mi sploh niso bili všeč ali jih pa jaz nisem dobro razumel. Najbolj sem užival pri nekaterih zelo napetih situacijah in zanimivih preobratih. Po dolgem času me je knjiga pritegnila. Želim si prebrati še več takšnih knjig. Ob branju knjige sem zelo užival.

Gal Jakob Ščavničar, 7. a

Moj najljubši lik v knjigi je bil Andrej. Res je zelo dober, nekakšna mešanica med srčkanim in zlobnim. Smešno se mi je zdelo, ker je velikokrat hotel vneti prepir med sabo in Alenko, vendar je po nekaj poskusil ugotovil, da pozna njegovo skrivnost. Alenka in Matjaž sta mi bila malo manj všeč, saj sta bila »zacopana« drug v drugega, ampak vseeno ju je bilo zelo sram.  Helena in Klemen sta bila zelo staromodna z zmenki, ampak ravno to je dalo poseben čar. Vse pa je popestril še Andrej, ki je bil ves čas ljubosumen. Borut in Gašper pa sta bila res navihana. Vedno sta iskala težave, ampak sta bila zelo zabavna. Knjiga mi je bila všeč, hitro se bere in je razburljiva.

Zal Žvab, 7. a

Knjiga se mi je zdela zabavna, najbolj pa mi je bilo všeč, ker sta bila Aleksander in Francelj tako neumna, da nista nikoli ujela otrok in Klemena. Všeč mi je bilo tudi, da sta bila vsakič tako blizu, toda vedno sta odreagirala narobe in vse se je sfižilo. Všeč sta mi bili tudi obe ljubezenski zgodbi, torej med Klemnom in Heleno ter Alenko in Matjažem. Sicer me je malo motilo,  ker sta Alenka in Matjaž počela take stvari, ki jih po navadi vidim v ljubezenskih filmih ali romanih, a jih takrat počnejo malo starejši ljudje. Najbolj všeč mi je bil del, ko je Matjaž končno priznal Alenki, da mu je všeč. Na koncu se mi je zdel zelo dober tudi preobrat, kajti celo zgodbo sem mislila, da je stari turist z brki zloben, a v bistvu je bil policaj. Ni mi bila všeč vloga Andreja, ker je bil res zelo tečen. Otroci in Klemen so se mi zdeli res resnični, kajti zdi se mi, da so razmišljali in delali take poteze, kot bi jih verjetno tudi v resničnem življenju. Na začetku se mi je zgodba zdela malo zapletena, ker se mi je zdelo, da je čisto preveč otrok, in sem jih malo mešala. Toda bolj kot sem se oddaljevala od začetka, bolj se mi je zdela zgodba  zanimiva. Bila je napeta do konca in kar nisem je mogla nehati brati. Torej, če bi morala knjigo oceniti od 1 do 10, bi jo ocenila z dobro 7 (z ocenjevanjem sem želela sem malo popestriti svoje mnenje).

Selena Klemen, 7. a

Knjiga mi je bila precej všeč. Če bi jo ocenil od 1 do 10, bi ji dal oceno sedem. Razlog za to pa je, da je po mojem mnenju vsebina zame malo preotročja, vendar je to samo moje mnenje.

Pri knjigi mi je bilo zelo všeč, ker sem si lahko dobro vizualiziral prostor dogajanja, ki se malce navezuje tudi na Vrhniko. Med glavnimi književnimi osebami mi je bil najbolj všeč Andrej, ker je vedno iskren in malce naiven. Za svojo starost je zelo razgledan. Po mojem mnenju pa je tudi malce razvajen.

Knjiga mi je bila všeč tudi zaradi zanimivih zapletov. Eden izmed teh je bil tudi, ko sta Alenka in Matjaž zdrsnila v ponor in se sama rešila.

Knjiga ima tudi srečen konec.

Jakob Mivšek, 7. a